Vabljeni

 

AKTUALNO!

 

Srečanja Reikistov:

- 18.11.2017 v Mariboru.

- 30.11.2017 v Ljubljani.

 

 

Delavnica "Premagaj svoj strah!"

- 6.1.2018 v Ljubljani.

 

 

 Delavnica Enotnega polja

- 7.1.2018 v Sežani.

 

 

REIKI TEČAJI:

Reiki tečaj 1. stopnje bo

19.11.2017 v Mariboru. (tečaj je poln)

- 26.11.2017 v Ljubljani. 

- 14.1.2018 v Sežani.

- 11.2.2018 v Mariboru.

(+ DVD za podporo)

 

 

Reiki tečaj 2. stopnje bo

- 3.12.2017 v Sežani.

- 10.12.2017 v Mariboru.

- 28.1.2018 v Ljubljani.

 

 

 Reiki tečaj 3. in 4. stopnje

- 18.11.2017 v Mariboru.

- 4.2.2018 v Ljubljani. 

 

 

 Kundalini Reiki 1. stopnja

- 19.11.2017 v Mariboru. 

- 7.12.2017 v Ljubljani.

 

 IMARA Reiki

- 23.11.2017 v Ljubljani. 

 

 

 

Članek o REIKIJU

v aprilski reviji ZDRAVJE

 

 

 

POSNELI SMO VIDEO za

podporo Reiki tečajnikom.

Poglejte si povzetek :)

 

 

 

 

 

 

Kdo je z nami

Na strani je 13 gostov in ni članov .

Ogledov:
324621

Članki

KO SI PRI 35-IH UTRUJEN OD (ne) ŽIVLJENJA!

 


Preveč običajno je postalo, da so ljudje izgoreli. Da skoraj ne glede na starost večinoma rečejo, da nimajo časa, da je služba stresna in življenje bitka. Da depresija raste kot gobe po dežju in ljudje živijo življenje mimo sebe...po nekem normativu »razvite« Zahodne družbe in se obenem morda nikoli ne vprašajo: »Kaj se sploh grem? Kaj sploh pomeni živeti in kako bi rad živel jaz, točno jaz!« Onstran tega, kar nam vsiljujejo mediji, ostali člani družine ali pa samo notranji osebni strahovi in dvomi.


Če »vas mučijo« nezadovoljstvo, občutki praznosti, nesmisla, depresije..ste se kdaj vprašali, če je tako kot živite, dejansko tako, kot si zares želite? Če ste med tistimi, ki hodite v službo, plačujete položnice, vmes ste malo z družino, pa spet služba, skrbi, da bo vse teklo, tako kot je (kao) prav in kakor mora. Je to res vredno večine naše energije? Naučeni smo vlagati v stvari zunaj sebe, zato se notranje pogosto manifestira občutek praznine in izgorelosti, katerega želimo seveda zapolniti, zato delamo še bolj, se trudimo še bolj, vlagamo v vse (razen vase) še bolj. S tem pa svojo življenjsko energijo razmetavamo in sploh ne opazimo, da se morda samo trošimo že leta in leta. Potem morda včasih začutimo kratkotrajno zadovoljstvo ob pogledu na to, kar imamo ali smo ustvarili (ali pa še to ne), dobimo morda hipen občutek varnosti, po kateremu ves čas hrepenimo in gremo v krog trošenja naprej, saj nam iluzorni um reče, da se zaradi tega pa ja splača. Pa sploh ne opazimo, da dajemo stotine kilogramov moke in kvasa za majhen hlebček kruha, tam pa tam. Zakaj že? Ker je tako življenje? Ne, ni, tako si ustvarjamo, ko kurimo osebno energijo za to, da živimo mimo sebe. A je potem čudno, da ni smisla? Da je vse brezveze? Niti ne. Kar logična posledica, v bistvu. Utrujeni smo od tega, ne od Življenja- Življenje ne utruja, Življenje polni. Vendar šele takrat, ko mu dam prostor. Ko se ustavim in si dovolim vprašanje: Kaj si jaz želim?« in sledim temu, kar se porodi- od znotraj, ne od zunaj. Življenje prihaja vedno od znotraj.
Kakšen je moj potencial? Kako bi ga rad živel/a? Kaj si želim? Kaj lahko naredim, da bom zadovoljen/na s svojim življenjem? Kaj potrebujem za to spremeniti in kje lahko začnem danes? Je le nekaj vprašanj, ki nam lahko pomagajo, da izstopimo iz kroga nezadovoljstva, ki si ga sami ustvarjamo. Nismo vsi enaki, zakaj bi vsi enako živeli? Včasih pomislim koliko talentov se izgublja ob tem, ko si ljudje ne dovolijo, da bi jih začutili in da bi živeli izpolnjeno. Je pot rasti, ki se dogaja po korakih, ne da spremeniti vsega takoj- vse napisano vem iz svojim izkušenj tudi sama. Vendar pa je čas, ki ga imamo na Zemlji omejen. Nedavna smrt očeta mi je še bolj vzpodbudila razmišljanje o minljivosti in tem, kaj bom zares nesla s sabo. Materija ostane med spomini iluzije, izpoljenost srca in nivo zavedanja je tisti, ki ostane z mojo dušo, če verjamete v reinkarnacijo in tudi če ne- vaši otroci si verjetno ne bodo želeli, da bi jim zapustili večjo hišo, želeli si bodo, da bi jim zapustili ljubeče trenutke, zgled, kako izpolnjeno živeti in predvsem, da bi vedeli, da ste bili srečni, dokler ste bili z njimi.


Zato zaprite oči (ni važno koliko ste stari in kaj verjamete), jih usmerite vase in izklopite zunanji svet ter se vprašajte, če tako izberete: »Kaj si želim ta trenutek? Po čem hrepeni moje srce, moja duša, moj um, moje telo?« In izpolnitev tiste (verjetno majhne) želje, je lahko prvi korak v novo smer- smer proti, ne stran od živosti v sebi. 

 

 

 

IMETI RAD SEBE... kako pa?

 


Mnogokrat sem slišala in slišim stavke v smislu: »samo sebe moraš imeti rad, pa bo vse ok«, »premalo se imaš rad/rada..« itd., vendar mi taki stavki nikoli niso pravzares nič povedali. V preteklosti je bil to zame samo kup abstraktnih besed s katerimi nisem vedela kaj narediti, saj imeti rad sebe zajema tudi strategije, katerih nisem poznala in globje zavedanje sebe, ki mi je bilo takrat žal tuje. Če bi vedela, kako imeti rada sebe in ne imela negativnih vzorcev, bi to že počela, a ne? Skozi več letni osebni proces rasti ljubezni do sebe, tako sedaj delim, kaj zame to pomeni in kako se jo da  živeti.



Ljubezen do sebe je gotovo zelo širok pojem in seveda ima v njem lahko vsak svoje izkušnje in poglede.
Pomemben element zame v njej je lastna vrednost- dati vrednost svojim občutkom, željam, potrebam svojega telesa. Da bi si lahko dali vrednost, pa je prvi korak poznavanje sebe, ki pa se lahko zgodi samo, ko si zase vzamemo čas. Vrednost dam sebi, ko na seznam vseh opravil uvrstim tudi sebe, pa ne na zadnje mesto, na pomembno mesto. Ko se odločim, da vsak dan naredim nekaj, ob čemer zapoje moje srce (pa četudi je to branje knjig, sprehod, ples, peka piškotov ali karkoli drugega že). Ko se umirim do te mere, da lahko začutim, kaj si sploh želim v danem trenutku in ali je to kar počnem v skladu z mojo notranjostjo tisti hip ali že dolgo hodim proti sebi. Hoja proti sebi vedno rojeva notranjo frustracijo (četudi je morda ne zaznamo takoj, se ta nabira in poči kdaj drugič), medtem ko slediti sebi povečuje notranjo radost. »Kaj si pravzares želim sedaj, je res v skladu z mano to kar trenutno počnem, kaj bi me sedaj res notranje napolnilo?« so vprašanja, s katerimi lahko začnete uriti notranjo pozornost. Lastna vrednost zahteva zatem nekoliko poguma, da potem tistemu, kar začutim, dam veljavo in negujem ter prevedem v prakso, vendar smo mi edini, ki lahko to naredimo..morda je to dovolj dobra motivacija. In brez skrbi- slediti temu kar si želimo ne pomeni, da bomo dan za dnem ležali na kavču ali pa tedne prespali..prej kot slej, se ta potreba napolni in zaživi v nas nekaj drugega, kar si želi uresničitev (če ste najprej pomislili na to, morda samo kaže, da ste že resnično preutrujeni :) ).


Ljubezen do sebe sama zaznavam tudi skozi sprejemanje sebe- ko sočutno objamem karkoli v meni že zaživi in se zavedam, da mi ni potrebno biti nič več kot to, kar že sem. Ko lahko sprejmem, kar še ne znam, ko opuščam ideje o tem, kar bi morala biti in sem namesto tega raje pozorna na to, kaj  so moji potenciali. Katerikoli del mene, pa naj bo to ego, neprijetna čustva, nezadovoljstvo ali karkoli že, je samo odraz moje takratne notranje dinamike in mi samo sporoča, da ne delujem v skladu s sabo. Takoj, ko se začnem proti temu boriti, pa padem v igro samoobsojanja, ki ponavadi rojeva samo še več frustracije. Naučeni smo, kakšni bi morali biti, naučeni kakšni da smo ali nismo..vse so samo ideje uma,vzorci,  ki pravzares pogosto ne povedo nič o tem, kar pravzares smo- kot Zavest, kot duša. Sočutje do sebe je sprejemanje sebe v vsej nepopolnosti, iz vse ljubezni. Če si ga želite prenašati več v svoje življenje, se preprosto objemite v trenutkih, ko bi se drugače tepli, v smislu: » nisem popolen/popolna in vendar sem ok«. Ko z sočutjem objamem svoj »pogosto negativni um« se ta transformira in umiri, saj večinoma potrebuje točno to- ljubezen. Že od malih nog.


Samospoštovanje je naslednja kvaliteta, katera je zame nujno potrebna za ljubezen do sebe. Spoštovanje do sebe razumem kot skupek zgornjih dveh, torej prepoznavanja, dajanje vrednosti sebi kot tudi sprejemanja, obenem pa še jasnega izražanja svojih meja in integritete. Človek, ki ima samospoštovanje stoji za svojo resnico, katero v dani situaciji začuti/doživlja. Nihče nam ne more reči, kaj je pravzares resnica- sploh pa ne, kaj je res za nas, saj tega ne more vedeti. Vsak izmed nas dojema svet skozi svoje zaznavanje, zato lahko druge samo poskušamo razumeti, ne moremo pa točno vedeti, kako se počutijo, kot drugi za nas ne. Če se tako ne izražamo (smo tiho, ne povemo kaj čutimo ali mislimo, ne povemo, da nam nekaj ni v redu) ne spoštujemo svoje realnosti, ki pa je že v osnovi čisto enakovredna realnosti vsakega drugega. Samospoštovanje zajema moč, moč, ki pride iz sprejemanja sebe. Ko čutim kdo sem, ko vem kaj mi ni ok, ko sprejmem, da nisem popolna, potem lahko stojim za tem, kar se v meni porodi in postavim jasne meje za vse tisto, kar temu nasprotuje. Resnica je vedno relativna in iz prakse opažam, da za »resnico« pogostvo obvelja tisto, kar izrazi nekdo iz  notranje moči in čisto nič drugega. Dokler nismo v stanju Buddhe, je vse relativno in gre samo zato, kdo svojo resnico uveljavlja in kdo ne. In zakaj je ne bi vi? Nihče vam ne more oporekati v tem kaj čutite ali kaj si želite.


Četudi našteta kot zadnja, morda še najpomebnejša- iskrenost do sebe kot element ljubezni do sebe. Iskrenost iz ljubezni do sebe zame pomeni predvsem, da se v življenju kdaj ustavim in vprašam: »ali mi je res v redu živeti tako, kot živim?« Četudi verjamemo v reinkaranacijo in se bomo še rojevali, zakaj bi živeli sva življenja enako? Zakaj ne iti naprej in spremeniti področja svojega življenja tako, da bomo izpolnjeno živeli že v tem? Kajti samo od sebe se to ne bo spremenilo- zahtevalo bo našo angažiranost, pogum in vztrajnost. Začne pa se seveda z iskrenostjo in prevzemanjem odgovornosti zase. Ne glede na to, kaj se nam že dogaja v življenju, kakšni so naši partnerji, otroci, šef, starši itd..na drugi strani odnosa smo vedno mi in odgovornost za naše življenje ne more biti njihova, temveč naša (in obratno- tudi oni so odgovorni za svoja življenja, ne glede na to ali se tega zavedajo ali ne, niste vi). Brez, da jasno vidim kje sem in kaj mi ni ok, ne morem niti začeti poti ljubezni do sebe in iz lastne prakse vidim, da je tudi iskrenost do sebe proces. Več kot zmorem spremeniti ali sprejeti, več si lahko priznam. Nikamor se nam ne mudi in nič nismo zamudili..sploh ne v primerjavi z vsemi življenji, ki nas še čakajo. ;)  Besedna zveza » prevzemanje odgovornosti« ponavadi vzbuja strah, tudi odpor, vendar v bistvu osvobaja. Lahko jo urite tako, da v realne situacije v življenju vnašate zavedanje: »to so moji občutki, moje dojemanje, ki so odraz mojih notranjih potreb. Kaj lahko naredim, da sama ne bom več reagirala enako, kako deaktivirati gumbe, da ne bom skakala v zrak ob tem, ko bo kdo pritisnil nanje, namesto krivljenja drugih.« S tem, ko krivimo druge, jim v bistvu dajemo lastno moč- moč, ki bi jo potrebovali za to, da bi zacelili rane, na katere pritiska njihovo vedenje in spremenili ter ojačali sebe.


Ljubezen do sebe je torej si jasno priznati, kaj me ne izpolnjuje in vložiti energijo v spreminjanje tega, se v tem procesu sprejemati in objemati, se zaščititi s postavljanjem mej in tako graditi samospoštovanje ter si vzeti čas za negovanje svojega notranjega templja ter ga z radovednostjo spoznavati in negovati, kot bi negovali edinstven in nežen cvet lotusa. Z vso skrbjo in potrpežljivostjo. Ljubezni do sebe se zato lahko »naučimo« v  kateremkoli obdobju življenja in res velja, da imamo šele po tem lahko zares radi tudi druge.


Zato, ko vam naslednjič kdo reče, da se imejte radi, vprašajte: »Kako pa ti to živiš?« S tem boste morda dobili šele kaj zares uporabnega.

 

 

KAJ JE REIKI IN KAJ NI ( ali 10 dogem o Reikiju)

 


Skozi svojo devet letno obdobje poučevanja Reikija, sem se v stiku z ljudmi  srečala  že z kar nekaj  dvomi, pomisleki, strahovi okrog energij iz njihove strani,  pa seveda prav tako velikimi uspehi fizičnih ozdravitev ali dviga osebnega življenja na bolj izpolnjujočo raven.  V kolikor se mi zdi povsem običajno in celo zdravo, da se nam ob  spoznavanju z nečim novim porajajo dvomi in da potrebujemo morda lastne potrditve in izkušnje, da izgradimo zaupanje v karkoli, pa opažam, da okrog Reikija kroži veliko neresnic in dogm, ki pogosto nimajo druge osnove kot strah in nerazumevanje tega, kaj Reiki sploh je, kako  deluje in kaj prinaša.
Reiki je ime za energetsko tehniko, ki izhaja iz Japonske, prisotno  po celem svetu, v  Sloveniji približno 25 let. Tehnika ponuja način uporabe in umerjanja Univerzalne energije , kateri sama rada rečem tudi  Življenjska energija. Samo ime »Reiki« sestoji iz besede »REI«, kar  pomeni »univerzalen« in »KI« kar pomeni »energija«.  Reiki je torej ime tako za tehniko, kot energijo samo.
Univerzalna življenska energija je vseprisotna, tako v nas, kot izven nas. V svojih osnovnih gradnikih vsi pridemo do tega, da smo sestavljeni iz določenih elementov in energetskih vezi, ki jih povezujejo.
Kakorkoli to  energijo že imenujemo (Reiki, Prana, Chi, Bioenergija itd)  je univerzalna življenjska energija samo ena-  tista, ki vse napaja. Laično rečeno torej ni mogoče , da ne bi bili v stiku  z energijami, saj smo njihov del. Ko se oseba nauči povezovanja in uporabe te energije, samo zavestno sodeluje pri procesu, ki je že prisoten.  Ko torej zavestno, kot prevodniki prevajamo skozi sebe več Življenske energije, kot smo jo prej, to čisti naš energetski sistem (čakre) in postopoma  dviga vibracijo vsem telesom, kar ima za posledico pospešen osebni razvoj, »ozdravitev« fizičnih težav, nasplošno več energije, več pozitivnosti itd. 
Skozi desetletja uporabe in ob tem različnih izkušenjah ljudi (in morda različno dobri ali slabi podpore s strani njihovih učiteljev) pa se je Reikija prijelo kar nekaj dogem, za katere bi rada podala svoje razumevanje.


Dogma št. 1: »Reiki lahko škodi.«
Kot že rečeno, je Reiki Univerzalna življenjska energija, ki jo naša telesa že poznajo, kar postane novo, ko se oseba odloči za zavestno povezovanje z njo, je edino to, da je je sedaj več in s tem prinaša višanje vibracije teles (fizičnega, čustvenega, mentalnega, duhovnega, ...) kar najprej rezultira v čiščenje nizkih vibracij, preden se pokaže napredek.
Čiščenje je včasih lahko tudi nekoliko neprijetno. Brez tega, da se odstrani in spremeni kaj starega, težko  naredimo prostor za novo in »ko pometamo, se ponavadi  dviga prah«. Reiki izpodriva nizke vibracije, negativnosti, ki so že bile v nas (zaradi načina življenja, tlačenja svojih čustev in sebe nasploh, negativnih vplivov iz okolja in itd.) in teži k vzpostavitvi  ravnovesja. Sama to vidim kot priložnost, saj mi s tem pomaga na moji poti rasti delati korake naprej in se znebiti blokad, ki bi mi na dolgi rok verjetno še precej bolj škodovale.
Reiki je samo energija, energija visoke vibracije in kot taka ne more škoditi, vendar nosi svoj del procesa, s katerim se pa  morda kdo tudi ne želi soočiti in se lažje prijazni z idejo, da mu Reiki škodi in ga preprosto opusti.


Dogma št. 2: »Če greš na Reiki tečaj, se ti sesuje življenje in odnosi.«
Ko nekdo stopi na pot osebne rasti, ta pogosto prinaša spremembe, ki so pa lahko take ali drugačne. Marsikomu je Reiki prva izmed tehnik na ti poti, zato so včasih iskali vzroke za spremembe pri ljudjeh v njem. Vzrok pa je vedno v tem, da je bilo nezadovoljstvo, nezdravo postavljene stvari, neizpolnjenost prisotna že prej; zatem so ljudje samo  pogosto šele dobili moč in energijo za spremembe, bolj jasno videli, kaj si sploh zares želijo  in postopno začeli delati korake v to smer. Marsikdo preko umirjenosti s sabo, ki jo s časom  doseže, odnose z drugimi tudi poglobi.


Dogma št. 3:  » Če začneš izvajati Reiki, »odtavaš 3 m nad zemljo «.
Neprizemljenost sama vidim kot nekaj, kar se lahko zgodi ob izvajanju katerikoli tehnike in je tako ne povezujem s tehniko kot tako, temveč s stanjem osebe, ki jo izvaja. Osebno »tavanje nad zemljo« razumem kot beg pred realnim svetom, težavami, ki so na osebni ravni morda prisotne, nepripravljenost soočiti se s sabo in stvarmi takimi kot so. Lažje je odtavati v »duhovnost« kot biti duhoven v vsakdanjem življenju.  In beg je vedno izbira, četudi nezavedna...prav tako kot je izbira  prizemljeno delo na sebi (zame to pomeni na reševanju stvari, ki nam trenutno v življenju ne tečejo kot bi si želeli).


Dogma št. 4:  » Če delaš Reiki drugim, zboliš sam, povlečeš nase stvari.«
Če tehniko Reikija izvajamo pravilno in se nanjo odpiramo kot prevodniki ter naprej drugim prevajamo samo univerzalno energijo , ne vidim razloga, da bi se »izčrpali«, kar bi lahko vodilo v porajanje bolezni oz. zakaj bi  nase vlekli kakršnekoli stvari. Celo nasprostno- oba se polnita s pozitivno energijo.
Pogosto pa ljudje preko jasnočustnosti (ena izmed zunajčutnih sposobnosti zaznavanja)  zaznajo bolečino drugega, se prestrašijo ter se začnejo ukvarjati z njo. Tako postane vsaj za nekaj časa res tudi njihov problem, vsaj mentalni (um pa nam seveda narekuje, kaj je za nas »res » in kaj ne)  zato lahko za nekaj časa poustvarijo simptome, kar pa še ne pomeni, da prevzamejo bolezen.  Bolezensko stanje sama vidim kot osebni  proces, za katerega se lahko vzoki  (pogosto čustveno-mentalni) nabirajo tudi več desetletij in se šele na koncu pokažejo na telesni ravni kot bolezen. Zakaj torej zbolijo tudi ljudje, ki zdravijo druge/pomagajo drugim? Ker ob tem morda pozabljajo nase, se niso naučili poskrbeti tudi zase, pregorijo, kar se lahko zgodi v vsakem poklicu ali pa je bolezen preprosto del njihovega učenja in bi jo dobili ne glede na to, kar počnejo.
Na Reiki tečajih se vedno naučimo tudi kako zaščititi sebe, zato res ne vidim razloga, zakaj bi se to zgodilo/dogajalo.
Ko smo v stiku z ljudmi, do prenašanja energij prihaja neprestano- večinoma nezavedno. V primerih, ko kdo doživlja, da se kaj »nalepi na nas« pa sem sama mnenja, da je bolj učinkovito naprej preveriti na kaj mojega se je nalepilo, če se je (saj če ne bi imelo osnove, ne bi bilo lepila) kot iskati krivdo v drugih. Če ni bilo našega lepila pomeni, da  lahko stvar brez težav spustimo in torej ni problema. V kolikor je pritisnilo na naše »osebne gumbe«, pa imamo sedaj priložnost to razrešiti in se tega osvoboditi.


Dogma št. 5: »Pazi se teh energij, so hudičevo delo.«
Reiki je v osnovi poganska tehnika in kot taka ni povezana z nobeno religijo ali verjetjem. Ravno zaradi tega je bila iz strani nekaterih prevladujočih religij označena kot »ne naša« in torej slaba. Izvor Reikija je enako ne/jasen kot izvor Življenja samega (torej, nobena religija si ni v njem edina in tudi fizika dobiva vedno nove ideje o tem odkod prav zares vse izvira) zato ni res, da zagovarja nekega »drugega Boga«. V njem se naslanjamo na Izvor Življenja, ki ga pa vsak posazmenik lahko povsem subjektivno obarva s tem v kar sam verjame (in to je torej lahko vse od Univerzuma, Enotnega polja, Sonca...do Boga v katerikoli obliki).


Dogma št. 6: »Sprejeti Reiki iniciacijo pomeni sprejeti drugo religijo/vero. Reiki je sekta«
Kot že napisano, Reiki ni povezan z nobeno religijo. Tehniko je ponovno podal v uporabo g. Mikao Usui (približno leta 1900), ki je izhajal iz budističenga okolja, vendar ne podaja nobenih budističnih naukov, niti ne zahteva strogosti, niti verjetja v česarkoli. Je samo tehnika uporabe univerzalne energije in izvor te energije je iz mojega vidika in razumevanja dvignjen nad meje religij, zato ne oporeka nobenih izmed njih. Prav tako ni sekta, saj sekta pomeni zaprto skupino ljudi, ki živi po svojih pravilih, pogosto oporeka »main stream« sistemu itd. Z vadbo Reikija ni povezano nič od tega. Vsak posameznik je popolnoma svoboden v tem, kaj bo z njim naredil- ga izvajal ali pač opustil.
Iniciacija v Reiki pa iz mojih izkušenj v bistvu predstavlja predvsem odprtje energetska kanala čaker v večji meri kot je bil pred tem, da lahko hitreje prevajamo več  Življenjske energije kar nam pomaga vzpostavljati ravnovesje (na psihi, fizičnem telesu...) in tako torej tudi ni povezana  z nobenim verskim obredom.


Dogma št. 7: » Če koga iniciraš v Reiki, povlečeš nase njihovo karmo.«
Poznavanje zakona karme kot takega direktno nasprotuje ti izjavi. Karma je zakon akcije-reakcije. Vseskozi se ustvarja s tem, ko se vežem na določene stvari, ljudi, dogodke itd. in je osebna. Karmo razumem kot pot učenja, ki ga kot duša hodimo in ko presežemo ta zakon, smo zagotovo najmanj razsvetljeni (duhovno osvobojeni). Če bi torej ob iniciaciji prevzela vašo karmo, bi se bili tisti trenutek razsvetlili in vaša zavest bi postala osvobojena za vedno..v vseh skoraj 1000 iniciacijah, kolikor jih imam že za sabo, se to ni zgodilo še niti enkrat.


Dogma št. 8: »Reikija ne more delati vsak, je samo za »posebne« ljudi.«
Reiki ni rezerviran za neke "posebne ljudi", vsi ga že imamo v sebi, drugače ne bi bili živi. S pomočjo tehnike se tako naučimo to energijo uporabljati za svoje namene in si z njo postopno (nežno in varno) višamo kvalileto življenja. Gre za tehniko, ki se je lahko nauči vsak in je precej preprosta. Kako dobri in učinkoviti smo pri prevajanju Življenske  energije, pa je res odvisno od naše odprtosti in ta se razlikuje od človeka do človeka. Načeloma je tako, da več blokad kot nosimo v svojih telesih, slabši prevodniki smo, vendar je točno to po mojem mnenju tudi namen te tehnike- odstranjevati blokade, vzpostavljati ravnovesje na višji ravni in tako biti spodobni prevajati vedno več življenske energije. Odprtost  se tako skozi delo postopno veča, ne glede na to, na kateri ravni začnemo.


Dogma št. 9:« Reiki je stara energija, sedaj prihajajo nove, ki so hitrejše in bolj učinkovite.
Ne razumem pojmovanja »starih in novih energij« saj Življenjska energija preprosto samo je. Čeprav se pristopi oz. načini dela z njo lahko spreminjajo, je stopnja učinkovistosti zame še vedno precej pogojena s tistim, ki jo dela. Osebni napredek je iz moje izkušnje vedno proces, ki zahteva vztrajnost v kolikor si želimo zares globjih, korenitih sprememb v vsakdanjem življenju, ne samo na nivoju uma. Hitro prepogosto pomeni površinsko. Reiki je res relativno nežna tehnika, ne more zaobiti naših notranjih obrambnih mehanizmov (kot večina tehnik ne) zate gre proces v skladu z našim ritmom, katerega hitrost določamo sami. Tudi tehnika meditacija je s človekom prisotna že nešteto stoletij, pa zato nič manj ne deluje. Če jo seveda izvajamo.


Dogma št. 10: »Reiki je čudež.«
Ne, Reiki ni čudež, Reiki je prej orodje, ki je v naših rokah in od nas samih je tudi odvisno, koliko bomo od njega prav zares imeli, tako kot od vsake druge tehnike (metode). Z njim si lahko pomagamo pri res različnih težavah, vendar vedno do tiste mere, do katere smo sami pripravljeni. Lahko se zgodijo tudi navidez čudežne spremembe, ozdravitve, vendar sama to še vedno doživljam kot napredek osebe, ki se je za to angažirala, se bila verjetno pripravljena soočiti tudi z vzroki za težave in jih preseči.  Pri globjih težavah in resnih boleznih je Reiki morda tudi premalo (rak, depresija itd.). Čeprav lahko veliko doprinese, je v takih primerih pametno začeti delati na sebi širše in združevati več tehnik, saj je tudi težava kompleksnejša in jo težje presežemo sami. Za resen napredek je včasih potrebno več let kakovostne psihoterapije, sprememba prehrane, načina življenja nasploh itd. Čakati na čudež ne pomaga zares, z našo aktivnostjo pa lahko dosežemo marsikaterega.



Reiki je torej samo energija in samo ena izmed tehnik s katerimi si lahko pomagamo izboljšati sebe in kvaliteto svojega življenja, nivo svoje osebne energije, splošno zdravje in počutje. V skladu z našo svobodno voljo in pripravljenostjo, če tako izberemo ali pač ne, če je ne. In tudi ne glede na vse dogme, ostaja vedno samo to kar je, če jo le želimo kot tako tudi videti.
 

 

 

5 RUŠILCEV STIKA V KOMUNIKACIJI

 



Se vam je že kdaj zgodilo, da ste izrekli nekaj besed, ki so bile razumljene precej drugače, kot ste jih čutili vi in naletele na povsem nepričakovan odziv?
Skozi socializacijo smo se naučili komunikacijskih stilov, ki so pogosto razdiralni že v svoji osnovi. Ker smo jih ponotranjili, se razdiralnosti pogosto niti ne zavedamo, le vedno znova se znajdemo v situacijah z občutki nerazumevanja in bolečine, se iz želje po zaščiti sebe morda umikamo iz nadalnjega stika in tako še bolj oddaljujemo v odnosih, dokler morda ne ugotovimo, da samo živimo eden mimo drugega, v srcu pa vlada vedno večji občutek osamljenosti in praznine.
Cilj komunikacije je ponavadi poglobitev stika, bližine, vzpostavitev razumevanja med dvema osebama, izražanje in prezentiranje sebe. Večinoma nismo imeli te sreče, da bi se take komunikacije lahko modelno naučili od svojih staršev, saj se je tudi oni niso imeli kje naučiti. Komunikacijsko popotnico marsikoga tako sestavlja kar nekaj  načinov odzivanja, ki so odlična podlaga za konflikte.

Kaj torej ruši možnost razumevanja in stika v komunikaciji?


-   Okrivljanje
Ko v svoji komunikaciji izhajamo iz drže iskanje krivca pri drugem, oseba to zazna (četudi samo na nezavednem nivoju) ter se odzove obrambno ali s poskusom usmerjanja »kazalca krivde« nazaj na nas. Drugi niso odgovorni za naše občutke, sami smo, saj se rodijo v nas. Ob tem, ko poskušamo druge okriviti zanje, to rojeva odpor na strani sprejemnika. S prelaganjem krivde, pa prelagamo tudi odgovornost in z njo svojo moč, ki bi jo potrebovali za postavljanje mej ali izražanje sebe. Dvakrat neučinkovita strategija torej. Primer: »Če bi se ti lepše izražal, ne bi prišlo do konflikta!«


-    Etiketiranje
Etikete so oznake, ideje, ki izhajajo iz našega uma, o tem kakšen drugi je ali ni. Ko jih izrečemo, skrčimo idejo človeka na par besed, čemer se navadno oseba upre, saj tudi, če bi bila nalepka »resnična«, je oseba gotovo še vse kaj drugega kot samo to, kar mu v dani situaciji pravimo. Etiketiranje pogosto pritiska na občutke bolečino v drugih, zato rodi odpor, protinapad ali umikanje in zapiranje vase. (Primer: si nesposoben, neroden, nezmožen odnosa, zaprt, površinski itd...).


-    Vrednotenje
Ko vrednotimo druge, se pogosto s tem povzdignemo nad njih, saj smo tisti, ki si vzamemo pravico ocenjevanja. Vredotenje je zelo pogosto v uporabi pri vzgoji otrok, kjer je prisoten mit, da naj bi otroka s tem spodbudili, da dela bolje. Vendar pa je vrednotenje dvorezen meč. Obenem tudi posredno govori, da z nami nekaj ni v redu (in prav otroci pogosto vzamejo stvari zelo osebno) ter ruši nastajajočo samozavest in s tem pušča tudi dolgotrajnejše posledice. Primer vrednotenja: »Iz tebe nikoli nič ne bo!«


-    Primerjanje
So vas kdaj primerjali s kom iz družine, sošolcem ali kom tretjim? Kako ste se počutili? Običajno rojeva odpor, morda ljubosumje ter vzbuja tekmovalnost (žal ponovno precej pogosto uporabljano v vzgoji otrok). Zame nosi primerjanje informacijo: Sploh te ne vidim! Zato je precej razumljivo, da nasprotna stran v komunikacijskem odnosu na to odreagira negativno. Primer: »Sosed je že pokosil travo. Kdaj bo pa pri nas ta »sveti dan«?«

-    Zahtevanje
Zahtevanje nosi v ozadju priokus nadmoči, kateri se močne osebnosti upirajo, šibke pa podrejajo - v nobenem primeru pa ne rodi nekaj, kar bi v odnos prineslo povezanost in bližino, temveč samo zunanjo ali notranjo frustracijo. Zahteva je lahko tudi prikrita in zavita v lepe besede v smislu »prosim«, vendar je drža in energija iz katere je izrečena ponavadi tisto, kar oseba zazna in na podlagi česar se odloči ali ima res svobodo sedaj izpolniti željo ali pa gre v bistvu za priktiti »daj ali moraš«. Ker ljudje nosimo v sebi potencial svobode, se zahtevam ponavadi zavedno ali nezavedno upiramo. Ponovno lahko oseba to jasno pokaže ali pa tlači skozi leta, kar ponavadi prinaša se več negativnosti (tako za odnos, kot za osebo samo, saj vpliva na njeno psihično in fizično zdravje). Primer: »Prinesi mi vodo«! Nehaj že početi to ali ono! Da mi nikoli več ne..!« itd.

Prav tako je razdiralno vsako izhajanje iz nadmoči nad drugim, saj vzbuja neenakovrednost, komunikacija pa je mogoča samo med enakovrednimi.



Ne glede na to, kakšno komunikacijsko popotnico smo dobili in kako nam trenutno stojijo odnosi v življenju, imamo potencial za spremembo v sebi. Ko se naučimo povezovati s svojimi občutki in poiskati odkod izvirajo ter kaj pravzares potrebujemo ali želimo v dani situaciji, lahko izražanje prenesemo na srčni nivo- govorimo o svojih občutkih in potrebah ter se predvsem začnemo sami zavedati njihovega potenciala za našo srečo in izpolnjenost. Šele notranja izpolnjenost lahko polni odnos in šele pristno izražanje lahko rezultira v rast bližine, povezanosti ter človečnosti.

 

 Iz želje po deljenju svojih doživljanj in uvidov je zaživel BLOG

https://gomezelanita.wordpress.com/

 

Vabljeni k branju. :)

 

 

"SREČA JE TISTO, KAR SE ZGODI, KO ODPADE VSA DRAMA".


Naš um je res zanimiva stvaritev. Kot otrokom nam pomaga "preživeti" tako, da razvije različne igrice in vzorce, katere pa potem seveda igramo tudi kot odrasli in pogosto ne vidimo, da nas sedaj ovirajo in še vedo poskušamo "preživeti", ne pa zares Zaživeti.

Zunanji vplivi potem venomer znova pritiskajo na te iste bolečine in gumbe, ki so zaradi njih nastali in zdi se nam, da se venomer ponavlja eno in isto..pa je v bistvu vse v naši glavi, naš um je tisti, ki skoči in začne igrati svojo dramo..dramo preživetja, rešitve, zagovarjanja, skrivanja, bežanja od odgovornosti in še pa še.

Ljudje potem vseskozi iščemo konec tega in srečo, obenem se pa pogosto prav zares bojimo svojih resničnih moči in potencialov..le kako lahko potem pričakujemo, da bomo srečni?

In ja, nič bolj "pametna" nisem tudi sama, vse to govorim namreč izkustveno. .
Zato pa obenem tudi vem in lahko podelim enega zadnjih pogruntov:

"Sreča se zgodi, ko odpade vsa drama!"

Je vseskozi prisotna, vseskozi tam, nekje živa v nas, le mi igramo drame ostran nje. In edini smo, ki jih lahko presežemo.

 

 

 

Ali Reiki lahko škodi?

V svoji sedaj že večletni praksi poučevanja sem slišala že marsikaj in upam si trditi, da o Reikiju kroži veliko neresnic. Ena izmed njih je tudi ta: »Bodi pazljiva, veš! Ne se igrat s to energijo, ker si lahko zelo škodiš! Nate se začnejo lepiti čudne stvari!«

Ko slišim kaj takega, me pogosto spreletijo občutki žalosti in jeze, ker mi je pomemben resničen napredek ter prevzemanje odgovornosti zase. Iz svoje potrebe po iskrenosti in jasnosti tudi pišem ta sestavek. Beseda Reiki kot taka je samo japonski izraz za Univerzalno življensko energijo, ki je v nas in vseokrog nas  in ni nobena posebna »čira čara«. Ljudje se pogosto bojijo energij, se pa ne zavedajo, da vseskozi delujejo iz njih in jih nezavedno zaznavajo. Sama menim, da so energije različnih nivojev tisto, kar vrti naš svet (lahko jim rečemo tudi elektromagnetno zemeljsko polje, sevanja itd.) in Reiki je ena izmed njih- tista s pozitivno oz. visoko vibracijo. Ko se tako nekdo na tečaju nauči usmerjati to energijo vase, ni to za njegova telesa (tukaj mislim tudi druga subtilna telesa katera imamo poleg fizičnega- čustveno telo, mentalno telo, eterično telo, duhovno telo in se jih lahko vidi kot aura) nič posebno novega, nova je le količina te Življenjske energije. S tem, kot tako oseba dovaja več čiste energije visoke vibracije, se začne iz njegovih teles sproščati vse tisto, kar ima nižjo vibracijo od vibracije Reikija in to so največkrat potlačena in neizražena čustva, negativni koncepti o sebi in svetu, nekonstruktivne »igre« življenja katere se sami gremo, strupi v telesu in podobno. Več kot je pozitivne čiste energije, bolj se veča občutljivost in oseba lahko začne prepoznavati tisto, pred čemer si je prej vztrajno zatiskala oči (seveda počasi in postopno- naši obrambni mehanizmi še vedno zelo dobro delujejo in ne dopustijo ven več, kot smo sami sposobni tudi predelati, na kakršen koli način). Vse, kar se ob tem začne dogajati, ni nekaj, kar bi vam Reiki dal, ni nekaj kar škodi, nič ne pride od zunaj, nič se ne lepi na vas- vse je bilo že vseskozi  del vas, le videti si niste dovolili. Vsako neizraženo čustvo, vsak kompromis s samim s sabo, vsako tlačenje svoje Življenjske energije zato, da bomo ustrezni, vsaka travma, katero smo takoj potisnili v nezavedno, vsako nekonstuktivno delovanje s svojim telesom (slaba prehrana, nič gibanja itd.) se nekje preprosto pozna. Če začnemo s čisto vodo izpirati pesek iz posode z luknjicami, ta prej ali slej (če zlivamo redno) vsa spronica na plano in se odstrani iz posode. Reiki je najnežnejša tehnika kar jih poznam za pomoč pri nežnem, počasnem čiščenju in napredovanju do »čiste posode«. Nekateri si z njegovo pomočjo tako olajšajo bolečine, pozdravijo fizične bolezni ali spremenijo žiljenje- izbira je vedno na strani osebe. Reiki kot tak, pa vedno deluje pozitivno, tudi takrat ko vam na površje pririne kaj potlačenih vsebin. S tem vam daje možnost  očiščenja in spremembe na bolje.
Torej- Reiki ni za tiste, ki si ne želijo pozdraviti, ki ne želijo živeti bolj izpolnjeno in mirno- za dosego tega, je pa seveda potrebno kaj spreemeniti tudi v samem vsakdanjem delovanju- pa naj bo to drugačno vrednotenje sebe, bolj zdrav način življenja, manj stresa ali karkoli. Energija nam lahko veliko pomaga, spremeniti pa moramo sami. Ne glede na to, kako ljudje vztrajno (in včasih se mi zdi da vedno bolj) iščejo neke čudeže (čudežne tehnike z en-dva- tri rezultati), pa naj si bo to za hujšanje ali osebni razvoj, jih preprosto ni! Vsaka tehnika je samo tehnika, v orodje jo lahko spremenimo edino sami. Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje (brez iskanja krivcev izven nas- celo v energiji kot taki) je tu po mojem mnenju prva stopnička in največja svoboda katero lahko sami sebi damo- če jaz vrtim cel krog svojega življenja, ga lahko zavrtim tudi v drugo smer..v katerokoli smer!

Novo

lanki-75613403KO SI PRI 35-IH UTRUJEN OD (ne) ŽIVLJENJA!   Preveč običajno je postalo, da so ljudje izgoreli. Da...
lankiV aprilski reviji ZDRAVJE  si lahko preberete obširen članek o Reikiju, njegovemu delovanju, etiki,...
dogodki-in-novice  Možnost nakupa DARILNIH BONOV Če bi radi podarili darilo, ki se ne poje, ne oveni, se ne pokvari,...
Prijava na brezplačni e-vodnik


Captcha plugin 2+ for Joomla from Outsource Online
 

 

Prijava